Ginko
Ginko (Ginkgo biloba) je drevo, ki ga je slavni biolog Charles Darwin poimenoval živi fosil, saj na Zemlji raste že 300 milijonov let in ni v sorodu z nobeno danes živečo rastlinsko vrsto. V Evropi je izumrl med ledeno dobo. Preživel je le v Aziji, na Kitajskem, kjer ga častijo kot »drevo spoznanja«, zelo pogosto pa ga uporabljajo tudi v tradicionalni medicini. Z območja Kitajske se je pozneje razširil v Korejo in na Japonsko, od koder ga je leta 1712 nemški zdravnik in botanik Engelbert Kaempfer prinesel v Evropo.
Ginko je tudi pri nas postal zelo priljubljen zaradi svoje nenavadne zgodovine in izjemnih zdravilnih učinkov snovi, ki se skrivajo v listih.
Ginko zraste tudi do 40 m visoko. Postavlja se s pahljačastimi listi, ki so ena od njegovih posebnosti. So intenzivno zelene barve, jeseni pa se obarvajo bleščeče zlato rumeno in krasijo marsikateri park.
Ginko je dvospolna rastlina. Moške rastline imajo visoko in vitko deblo, ženske rastline pa imajo bolj košato krošnjo. Drevo ima izjemno dolgo življenjsko dobo, saj lahko doseže več kot 1000 let. Prvič cveti, ko je staro več kot 20 let, in sicer pozno spomladi, maja. Ginko je neverjetno odporen proti žuželkam, bakterijskim in virusnim okužbam ter onesnaženemu zraku. Njegova trdoživost je verjetno posledica številnih snovi, ki so zelo učinkoviti antioksidanti in preprečujejo poškodbe celic zaradi škodljivih vplivov iz okolja. Prvo zelenje, ki se je pojavilo po eksploziji atomske bombe v središču Hirošime, so bili prav ginkovi poganjki. Nove rastline so imele vse lastnosti običajnega ginka in so zrasle v drevesa normalne velikosti in oblike.
